Spoštovane nagrajenke in nagrajenci, akademska skupnost Univerze v Mariboru, drage študentke in študenti! Pomemben del nagrad in priznanj za raziskovalno, umetniško, strokovno in razvojno dejavnost, ki jih bo danes Univerza v Mariboru podelila svojim študentom, je poimenovanih po Andreju Perlachu, astronomu, matematiku in zdravniku, štirikratnem dekanu medicinske fakultete in rektorju dunajske univerze v letu 1549.

Rojak iz Svečine velja za prvega pomembnejšega slovenskega astronoma, ki nam je zapustil tiskana dela. Preden je Kopernik leta 1543 objavil svoj heliocentrični model Osončja, je bil Andrej Perlach že uveljavljen v evropskem astronomskem prostoru, torej v času ko je bil še vedno v veljavi Ptolemajev geocentrični sistem z Zemljo v središču vesolja.

Še večjo veljavo je v svetovnem astronomskem prostoru dosegel Herman Potočnik Noordung, eden od aleje velikanov, katerih doprsni kipi stoje pred rektoratom naše univerze. Ta znameniti slovenski raketni inženir in častnik, ki je 10 let, v letih od leta 1894 do leta 1904, živel na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice ter prve štiri razrede osnovne šole obiskoval v Mariboru, velja za pionirja kozmonavtike (astronavtike), vesoljskih poletov in tehnologij.

Po skoraj petsto letih od tiskane izdaje Perlachovih Efemerid se lahko na naši univerzi pohvalimo z razvijanjem vesoljskih tehnologij. Prvi slovenski nanosatelit TRISAT, ki je poletel v vesolje, je bil v celoti zasnovan, izdelan in sestavljen v Sloveniji in predstavlja pomembno prelomnico v zgodovini slovenskega naroda, saj smo se vpisali med vesoljske nacije. Njegov razvoj je potekal na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko UM skupaj s slovenskim podjetjem SkyLabs.

Lani 7. julija 2022 je bil z novo evropsko nosilno raketo Vega-C v vesolje uspešno izstreljen nov naš satelit TRISAT-R, katerega razvoj je prav tako potekal na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko UM v sodelovanju z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave (Cern), slovenskim podjetjem SkyLabs in Evropsko vesoljsko agencijo. Je eden prvih nanosatelitov v srednji Zemljini orbiti, v mnogih pogledih prvi v svetovnem merilu in po mnenju Evropske vesoljske agencije tudi najpomembnejši.

Na to smo zelo ponosni. Ponosni smo seveda še na mnoge druge dosežke naših raziskovalk in raziskovalcev, zlasti izjemne raziskovalne zgodbe, povezane z uspešno umestitvijo vrhunske raziskovalne infrastrukture (RIUM), s čimer je omogočeno raziskovanje z najsodobnejšo znanstvenoraziskovalno opremo po načelu odprtega dostopa.

Prav tako želim posebej izpostaviti odlične dosežke s področij družboslovja, humanistike in umetnosti, ki jim bomo v prihodnem obdobju namenili ključen poudarek.

Z vse hitrejšim tehnološkim razvojem se namreč odpira vse več pomembnih družbenih vprašanj na katere kot kaže sodobna družba še nima ustreznih odgovorov. Prihodnji razvoj v smeri industrije 4.0 (tovarne brez proizvodnih delavcev), avtonomnih naprav in vozil, ki za svoje delovanje ne potrebujejo človeške pomoči, sistemov umetne inteligence, ki bistveno dvigujejo raven intelektualne rutine in s tem nivoja konkurenčnega znanja, ki bo omogočal posameznikom uspešen vstop na trg dela – že pred nekaj leti so v Deutsche bank odpustili 200 analitikov in jih nadomestili s sistemi umetne inteligence, bo korenito posegel v družbo in postavil vprašanje ponovnega premisleka o vlogi in mestu človeka v njej.

Tako kot je danes v naprej napovedljiv rezultat igranja šaha ali igre go z računalnikom, je prav tako znana tudi večja uspešnost sistemov umetne inteligence na področju diagnostike v medicini in na mnogih drugih področjih. Če se danes soočamo na primer z izzivom velikega pomanjkanja šoferjev, bo razvoj avtonomnih vozil in njihova množična uporaba v vsakdanjem življenju postavil pred družbo prav nasproten izziv, kako poiskati mesto v družbi za vse tiste, ki bodo zaradi tovrstnega razvoja izgubili zaposlitev. Podobne izzive je z vse množičnejšim uvajanjem sistemov umetne inteligence mogoče pričakovati tudi na drugih področjih.

Prav zato je pomembno razumeti možnosti in zmožnosti uporabe sistemov umetne inteligence, ki bi jih bilo v mnogih primerih danes sicer primerneje imenovati ekspertni sistemi ali sistemi naprednega razvrščanja in razpoznavanja vzorcev. Raba besede inteligenca, pa četudi v besedni zvezi umetna inteligenca, je namreč v času, ko tovrstni sistemi vse bolj vstopajo v naše vsakdanje življenje, lahko za končnega uporabnika zavajajoča, saj zmožnosti tovrstnih sistemov vse prepogosto in nekritično povezuje z razumevanjem inteligence pri ljudeh. To je še posebej pomembno danes, kot sistemi umetne inteligence vse bolj postajajo del marketinških strategij in ko se vsiljuje prepričanje, da postajajo sistemi umetne inteligence naši neizogibni sopotniki pri nadaljnjem razvoju sodobne družbe.

Vse to odpira pomembna vprašanja o prihodnjem razvoju današnje družbe in nas postavlja pred izziv odpiranja svojevrstne sodobne »Pandorine skrinjice«. Prav zato bo v naslednjem obdobju potrebno v družbi v bistveno večji meri izpostavljati pomen družboslovja, humanistike in umetnosti, ki bodo morale naslavljale izzive sodobne družbe in z interdisciplinarnim povezovanjem s področji tehnike in naravoslovja iskati odgovore na ključna vprašanja, da se bomo lahko izognili negativnim dejavnikom hitrega tehnološkega razvoja, ki jih v določeni meri, zaradi pomanjkanja tovrstnega sodelovanja v preteklosti, danes že čutimo.

Ob nebrzdani sodobni tehnologiji in zaznanem spreminjanju vrednot (iz obdobja množic in kolektivizma v novi individualizem) postaja namreč vse glasnejša zaskrbljenost etično senzibilnega človeštva. Ponovno bo potrebno obuditi skupne vrednote kot so: solidarnost, pravičnost, odgovornost, delavnost, strpnost in ne nazadnje tudi spoštovanje življenja.

Etično ravnanje, raziskovalna integriteta in nediskriminacija so poudarjeni tudi v politiki odprtega dostopa do raziskovalne infrastrukture Univerze v Mariboru, ki sledi Kodeksu etičnega ravnanja Univerze v Mariboru in osmim načelom, opredeljenim v Evropskem kodeksu ravnanja za raziskovalno integriteto Evropske znanstvene fundacije (ESF) in Zveze Evropskih akademij (ALLEA). Osem načel, po katerih se morajo ravnati raziskovalci, vključuje poštenost v komunikaciji, zanesljivost pri izvajanju raziskav, objektivnost, nepristranskost in neodvisnost, odprtost in dostopnost, dolžnost skrbnega ravnanja, poštenosti pri navajanju referenc in zaslug ter odgovornost do bodočih znanstvenikov in raziskovalcev.

Ob tem nas ob naraščajočem pomenu promocije znanosti, vezanem na doprinos znanosti k razvoju na znanju temelječe družbe, veže pomembna dolžnost, da z raziskovalnimi rezultati intenzivno seznanjamo javnost, in to ne le strokovno temveč tudi laično. Da bi uspešno posredovali znanje, pa je treba gojiti takšen jezik znanosti, da bo to znanje razumljivo in sprejemljivo za ljudi.

Želim, da nam je v tem za zgled Carl Sagan, ameriški astronom, planetarni znanstvenik, kozmolog, astrofizik, in astrobiolog, ki je eden najbolj citiranih planetarnih znanstvenikov in velja za največjega popularizatorja znanosti XX. stoletja. Sagan je s svojimi preprostimi razlagami, v katerih je razkrival odkritja znanosti, očaral tako laike kot največje strokovnjake. Njegove raziskave sončnega sistema ter iskanje nezemeljskega življenja in inteligence so ga naredile za najbolj znanega astronoma na svetu. Navdihnil je celotno generacijo ljubiteljev znanosti. Kot izjemen govornik je uporabljal poetični jezik s filozofskim tonom, zaradi česar so bila njegova razmišljanja hkrati lepa in obdarjena s prvinami, ki so v ljudeh prebujala humanistično zavest ter ganila mlade in stare. Zaupal je v znanost, v vrednote znanosti, kar dokazuje ta citat:

»V znanosti se pogosto zgodi, da znanstveniki rečejo: ‘Veš, to je res dober argument; moje stališče je napačno, in potem si dejansko premislijo in od njih nikoli več ne boš slišal tistega starega pogleda. To res počnejo. To se sicer ne zgodi tako pogosto, kot bi se moralo, saj so znanstveniki ljudje in so spremembe včasih boleče. Ampak se pa dogaja vsak dan. Ne morem se spomniti, kdaj se je kaj takega nazadnje zgodilo v politiki ali veri.«

Odnos in vzajemnost med znanstvenim raziskovanjem in izzivi sodobne družbe je potrebno vztrajno graditi in krepiti, še posebej v času, ko se na različne načine soočamo z izzivi dvomov v znanje in znanost.

Če je Grški filozof Aristotel dejal, da vsi ljudje že po naravi težimo k znanju, po drugi strani francoski pisatelj, dramaturg in zgodovinar Jean-Claude Carriére, v svojem eseju Krhkost pravi, da se marsikomu zdi, da je za naš begajoči um neznanje na prvi pogled bolj sprejemljivo kot znanje in je nevednost celo pomirjujoča. Znanje se odklanja pod masko teorij zarot, lenobe in veselega brezdelja ali uporništva. Po ulicah francoskih velemest in mest kroži stara »pravljica«, da študij ne koristi ničemur in da neizbežno vodi v brezposelnost. Znanju pogosto niso v korist tudi najpomembnejši mediji, zlasti radio in televizija.

Tako-le piše: »Danes, na primer, ni nič težjega, kot spraviti znanstveno oddajo na francosko televizijo. Gre malodane za junaško dejanje. Ko predlagamo kakšen projekt, dobimo odgovor, da resnično znanje zanima le majhno skupino gledalcev…nasprotno pa večina televizijskih kanalov, kot tudi tiskanih revij z velikimi nakladami na široko odpira vrata astrologom in numerologom, z vsemi žavbami namazanimi, fanatikom in blebetačem, torej staremu in trdoživemu neznanju.« Tukaj dodajam, da včasih žal podobne ovire s strani medijev doživljamo tudi v našem okolju.

Seveda je v zgodovini tudi znanstveno védenje bilo kdaj zelo dogmatično in je pod vtisom prevladujoče miselnosti in idej svojega časa zapovedujoče razširjalo zmote. Znanost se torej že od samega svojega nastanka ni nehala motiti in se popravljati. Še vedno to počne, pri čemer pa je osvobajajoče, da današnji pravi znanstvenik ni več samo učenjak, tisti, ki zna, v primerjavi z nevednežem, tistim ki ne zna ali še ne zna. Raje se razglaša za raziskovalca in si prizadeva prepoznati svojo nevednost, jo definirati in natančneje opredeliti to, česar ne ve. Ob tem se zaveda, da si z nenehnim učenjem in usposabljanjem pridobiva verodostojnost v znanstvenih krogih in pri učencih.

Spoštovani,

danes želim posebej izpostaviti nagrajenke in nagrajence ter se vam zahvaliti za ves vložen trud in delo, s katerim razvijate svojo osebnost, hkrati pa pomembno prispevate k razvoju in ugledu Univerze v Mariboru ter doprinašate k boljši družbi kot celoti. Ob prejetih nagradah in priznanjih vam iskreno čestitam. Podeljena nagrada naj bo vzpodbuda, v zavedanju, da se je za znanje potrebno potruditi. Zaslužena priznanja za vaš dragoceni prispevek naj vas navdihujejo na nadaljnji poti, vse nas pa spodbujajo, da se še naprej trudimo odgovorno in zavzeto opravljati vsakodnevno delo v dobrobit univerze. Ob osebni rasti »do krova in pravega kova«, kot bi dejal pesnik Tone Pavček, naj nikoli ne usahne naš notranji zagon za iskanje resnice, odgovorov in znanja.

Hvala.

Zdravko Kačič