Raziskovalci Univerze v Mariboru so ugotovili, da je redka in ogrožena linejka (Linneae borealis L.) v Sloveniji preživela vse od ledene dobe do danes na istem mestu, kar priča o njeni izjemni prilagodljivosti, a hkrati odpira vprašanje, kako dolgo bo še lahko kljubovala spreminjajočim se razmeram.

Linejka na slovenskem rastišču pri Soteski med Bledom in Bohinjem. (foto Pipenbaher)

Linejka je severna rastlinska vrsta iz tajge severne poloble, ki ima nekaj izoliranih nahajališč tudi v Alpah. Eno takšnih rastišč se nahaja v Sloveniji, kjer še uspeva na 0.2 ha površine, v posebnih senčnih in hladnih razmerah. Raziskovalci s Fakultete za naravoslovje in matematiko (FNM) pod vodstvom dr. Nataše Pipenbaher ter Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV) pod vodstvom dr. Metke Šiško so izvedli genetsko analizo z uporabo mikrosatelitskih označevalcev. Primerjali so vzorce iz slovenskega rastišča, izoliranega rastišča v Avstriji ter iz borealnega dela razširjenosti vrste (Škotska, Švedska in ruski Altaj). Skupno so analizirali 73 genotipov. Rezultati so pokazali, da sta slovenska in avstrijska alpska populacija genetsko zelo osiromašeni in med seboj različni. Iz raziskave lahko povzamemo, da sta obe populaciji doživeli evolucijsko »ozko grlo« in reproduktivno izolacijo, pa vendarle preživeli, popolnoma izolirani in na neverjetno majhnih površinah vse od konca zadnje ledene dobe (pred 11 tisoč leti) do danes. S tem so raziskovalci potrdili, da po zadnji ledeni dobi ni bilo nobenega genetskega prenosa med slovensko in avstrijsko populacijo.

V Sloveniji je linejka močno  odvisna od posebnih talnih razmer, saj uspeva na grohotnih tleh, iz katerih piha hladen zrak iz podzemlja, ki se zadržuje pri tleh. Vendar ji zaradi globalnega segrevanja grozi izumrtje, predvsem ker se v zadnjih 11 tisoč letih ni uspela razširiti nikjer v okolici. Prav z namenom ohranjanja tega najjužnejšega alpskega nahajališča raziskovalci s FNM UM – dr. Nataša Pipenbaher, dr. Mitja Kaligarič, dr. Sonja Škornik in dr. Danijel Ivajnšič – preučujejo tudi mikroklimatske razmere ter sposobnost vegetativnega in spolnega razmnoževanja linejke.

Graf prikazuje znotrajpopulacijsko in medpopulacojsko genetsko variabilnost. Genotipi slovenskih in avstrijskih populacij so si med seboj zelo podobni, a med populacijama zelo različni. (foto Pipenbaher)

Botaniki in ekologi iz FNM UM so skupaj z raziskovalci Kmetijskega inštituta Slovenije že v preteklosti izvajali podobne raziskave. Preučevali so genetsko variabilnost rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia), našega najbolj eminentnega endemita. Ta rastlina je razširjena le na nekaj kvadratnih kilometrih južnega in severnega roba Trnovskega gozda. Raziskave so pokazale, da gre za zelo star rod brez bližnjih sorodnikov, ki je evolucijsko izoliran. Njegova genetska variabilnost je zelo nizka, kar nakazuje na evolucijsko »ozko grlo« in »efekt osnovatelja« začetne populacije.

Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) na svojem rastišču na Čavnu. (foto N. Šajna)

Mikropropagacija hladnikovke v laboratoriju. (foto Terezija Ciringer)

Krioprezervacija hladnikovke z inkapsulacijsko dehidracijo in vitrifikacijo. (foto Terezija Ciringer)

Zanimivo je dejstvo, da je hladnikovka zelo neuspešna pri razširjanju, saj se iz Trnovskega gozda ni razširila nikamor drugam na podobne habitate. Raziskava je pokazala, da je hladnikovka preživela zadnjo ledeno dobo »in situ«, na« licu mesta« kjer uspeva še danes, torej v Trnovskem gozdu. Ekologinji dr. Nina Šajna in dr. Mirjana Šipek, prav tako iz FNM UM, domnevata, da je hladnikovka verjetno preživela na t.i. »nuntakih«, golih vrhovih, ki gledajo iz ledenikov, v razmerah podobnih kot so danes npr. na Grenlandiji. Če je hladnikovka preživela ledeno dobo, morda ne bo preživela globalne otoplitve, še posebej, ker tvori semena samo enkrat v življenju in so le-ta kratkoživa. Zato so raziskovalci iz FNM UM proučili možnost »ex situ« ohranjanja hladnikovke s pomočjo tkivnih kultur. Dr. Jana Ambrožič Dolinšek in dr. Terezija Ciringer sta naredili protokol za gojenje hladnikovke v sterilnih pogojih tkivne kulture in vitro in razvili postopek trajnega shranjevanja hladnikovke tako, da sta jih najprej predpripravili z dehidracijo s krioprotektanti, jih inkapsulirali v nekakšno umetno »seme« in shranili na temperaturi tekočega dušika na temperaturi -196 °C, kar ki bi lahko potencialno služilo vračanju rastlin v naravo, če bi tam prišlo do hudega upada populacij.