Neposredni predhodnik današnje Univerze v Mariboru je Združenje visokošolskih zavodov Maribor, ki je bilo ustanovljeno leta 1961 in je združevalo prve višje strokovne šole, ki so bile ustanovljene med leti 1959 in 1961. Prva je bila med njimi Višja komercialna šola, sledila ji je Višja tehniška šola s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom. Leta 1960 so bile ustanovljene še Višja agronomska, Višja pravna in Višja stomatološka šola, slednja je delovala le do leta 1970. Leta 1961 je bila ustanovljena Pedagoška akademija kot prva visoka šola v Mariboru, ki se je leta 1986 preimenovala v Pedagoško fakulteto. V tem obdobju je bila ustanovljena tudi Višja šola za organizacijo dela v Kranju, ki je leta 1972 postala članica Združenja visokošolskih zavodov Maribor. S šestimi visokošolskimi zavodi je postal Maribor močno visokošolsko središče, ki se je leta 1975 oblikovalo v Univerzo v Mariboru.

Osrednja stavba Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu 15 je bila zgrajena v letih 1884−86 kot poslopje Splošne hranilnice (današnje južno krilo stavbe, kjer se nahajajo tudi vse dvorane, RCUM) in Dekliške šole (današnje severno krilo stavbe, kjer se nahajajo strokovne službe univerze in rektorat) v novorenesančnem slogu. Danes je stavba pod zaščito Zavoda za spomeniško varstvo, saj jo stroka uvršča med najlepše historične zgradbe v Mariboru.

Po koncu 2. svetovne vojne je bila stavba v celoti namenjena izobraževanju, v njej so delovale osnovna šola, Srednja tekstilna šola in Frizerska šola, v 90. letih pa je Mestna občina Maribor stavbo namenila Univerzi v Mariboru. Obnova stavbe je potekala kar štiri leta (1996−2000), pri tem je bilo ugotovljeno, da so bili pri gradnji konec 19. stoletja uporabljeni različni materiali. Zato je bilo treba stopnišče v južnem delu v celoti porušiti in zgraditi  na novo. Začetek obnovitvenih del je med svojim obiskom v Mariboru blagoslovil Papež Janez Pavel II (spominska plošča, ki jo je papež blagoslovil je ob glavnem vhodu v stavbo).

Arhitekt prenove osrednje univerzitetne stavbe Boris Podrecca je na novo osmislil tudi osrednji dvoriščni prostor, ki ga je poglobil in vanj umestil Veliko dvorano (Aulo Magno) ter vanjo preko poševne strehe omogočil vstop dnevne svetlobe.

Prenova stavbe je zajemala izvedbo protipotresne zaščite objekta, zamenjavo lesenih stropnih konstrukcij, celotno zamenjavo stavbnega pohištva in kompletnih instalacij, izgradnjo novega južnega stopnišča in Velike dvorane, montažo panoramskih dvigal, sanacijo temeljev in fresk ter dobavo in vgradnjo nove notranje opreme.