Kljub bogatemu naboru znanj in veščin ste tako akademski kot širši javnosti najbolje poznani po raziskovanju vesoljskih tehnologij. S sodelavci ste v sodelovanju s podjetjem SkyLabs in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) v vesolje poslali že dva satelita in tako Sloveniji postavili večni spomenik v vesolju. Nam lahko na kratko opišete, kako se je zgodba TRISAT, ki še traja in se bo še nadaljevala, začela, kaj vse ste dosegli in kakšen doprinos to prinaša Sloveniji, Mariboru, FERI in ne nazadnje kakšen pomen ima za vas osebno.
Ne glede na aktualni populizem je vesolje še vedno izjemno zahtevno in nedostopno okolje, pot do njega pa povezana z mnogimi tveganji, težavami in zajetnimi finančnimi sredstvi. Tudi naša ustvarjalna pot do prvih slovenskih vesoljskih tehnologij je bila dolgotrajna in polna turbulenc. Po več kot desetletju učenja, novih spoznanj, novih dognanj, raziskav in razvoja pa smo uspeli ustvariti nekaj, kar premorejo le redke univerze na svetu. Če smo se pri prvem projektu European Student Moon Orbiter (ESMO) za Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) še učili, smo kar hitro zaznali, da lahko s svojo inovativnostjo, obstoječimi znanji in tehnološko pripravljenostjo kar hitro izvedemo tehnološki preskok v povsem konkurenčne rešitve v globalnem smislu. Posledično je bil drug projekt za ESA že povsem velik uspeh, saj smo bili s svojimi tehnološkimi rešitvami na področju povsem programsko definiranih zemeljskih postaj leta pred tujino. Danes je to ena izmed ključnih tehnologij, ki se uporablja pri upravljanju zemeljskih postaj.
Leta 2014 sta Univerza v Mariboru in slovensko podjetje SkyLabs podpisala pogodbo z Evropsko vesoljsko agencijo o izgradnji in utirjenju satelita TRISAT. Projekt je doživel ogromno vzponov in padcev, preden je ta leta 2020 dejansko ugledal vesolje in ustvaril prvi prelomni trenutek. Pri tem je drugi satelit TRISAT-R mnogo manj populistično prisoten, čeprav je po mojem mnenju mnogo bolj pomemben in uspešen, odkar je v delujočem stanju ugledal vesolje leta 2022, saj z njim rušimo mnoge tehnološke rekorde. Sedaj bo minilo prvo leto nemotenega obratovanja satelita v radiacijsko najzahtevnejšem vesoljskem okolju, v srednji Zemljini orbiti na višini približno 6000 km, kjer na približno vsako uro in pol preletimo Van Allenove sevalne pasove. Aktualno je Univerza v Mariboru podpisala pogodbo o sodelovanju z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave (CERN) z namenom obdelave merilnih podatkov, ki jih redno pridobivamo s satelita TRISAT-R. To dokazuje, da se ne igramo, kot je pogosto slišati iz nevoščljivih ust.
Preprosto povedano, rušimo tehnološke rekorde v svetovno največjem »peskovniku« v globalnem smislu, »vesolju«. Če smo bili pred desetletjem s svojimi idejami deležni nacionalnega skepticizma, se lahko danes pohvalimo, da ni kontinenta, kjer ni prisotnega kančka slovenske vesoljske tehnologije. Morda še vedno obstaja miselnost, da so slovenske vesoljske tehnologije prisotne ali omejene na zgolj v naš »slovenski vesoljski peskovnik«, lahko pa z velikim veseljem pritrdim, da produkti slovenskega podjetja SkyLabs že letijo na povsem komercialnih misijah. Hkrati lahko pritrdim, da podjetje SkyLabs po novo sklenjenih pogodbah v naslednjih treh letih opremlja trenutno štiri tako imenovane »mega konstelacije«, ki jih sestavlja več kot 100 satelitov (na primer: Hermes 54, italijansko nemški OHB 24, ameriški Cripto 16 in španski Deimos 8).
Osebno mi je v veliko čast in veselje voditi ekipo slovenskih elitnih raziskovalcev, inženirjev, študentov in študentk, ki je s svojo radovednostjo, željo po znanju, željo po osvajanju vesolja in izjemnim entuziazmom ustvarjajo tovrstne prelomne trenutke, ko celotnemu svetu pokažemo, da tudi Slovenci to zmoremo. Večina jih je pričela sodelovati že pred desetletjem kot študentje in v veliko veselje mi je bilo opazovati in sooblikovati njihovo znanstveno in inženirsko odraščanje ter karierno pot, postali so pomembni znanstveniki, inženirji in poslovneži na mednarodnem področju. Zato sem nanje izjemno ponosen in hvaležen za te trenutke.
doc. dr. Iztok Kramberger
Vodja Laboratorija za elektronske in informacijske sisteme
Doc. prof. Iztok Kramberger je vodja Laboratorija za elektronske in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.
Kljub bogatemu naboru znanj in veščin je tako akademski kot širši javnosti najbolje poznan po raziskovanju vesoljskih tehnologij. S sodelavci so v sodelovanju s podjetjem SkyLabs in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) v vesolje poslali že dva satelita in tako Sloveniji postavili večni spomenik v vesolju.
Ste od nekdaj vedeli, da želite biti raziskovalec, znanstvenik?
Že kot otrok sem vzljubil elektrotehniko in predvsem njeno digitalno domeno. Posledično sem že v osnovni in srednji šoli poskušal dojemati vpliv elektrotehnike in njenega umeščanja v širše okolje z raznimi bolj ali manj uspešnimi raziskovalnimi nalogami. Sicer nikoli nisem razmišljal o tovrstni akademski karieri, me je pa priložnost na fakulteti ponesla v te vode, saj mi je v veselje delati z mladimi in reševati tehnološke izzive.
Znano je, da ste zelo priljubljen predavatelj. Ali med študenti zaznavate povečano zanimanje za raziskovanje vesoljskih in novih tehnologij?
Spadam v generacijo, ki je doživela digitalni vzpon od računalnikov z gumijastimi tipkami in kasetniki pa vse do mobilne poplave in umetne inteligence. Torej v generacijo, ki še razume pomembnost tehnološke pripravljenosti in njene digitalne dovršenosti. Novejše generacije se spopadajo s povsem drugačnimi družbeno tehnološkimi izzivi, pri katerih tehnološka raven postaja vse bolj prikrita. To je razumno dejanje velikih korporacij, ki tehnologijo zapletejo v skupek rešitev in orodij z namenom, da ustvarjajo probleme na višjem nivoju uporabne vrednosti z namenom zaračunavanja licenčnin. Pogosto se sliši, naj se ne spuščamo v tehnološke podrobnosti, temveč raje uporabljamo obstoječa orodja za reševanje problemov. Pri tem pa je dodana vrednost ravno na tem tehnološkem nivoju, kar je sedaj jasno pokazala kriza s polprevodniki in posledično izjemne investicije tako v ZDA kot v Evropi. To prikrivanje razumevanja tehnologije, ki poganja celoten ustroj in posledično slabo upravljanje je lahko v prihodnje hitro pogubno, saj nas naredi izjemno odvisne. Posledično se trudim dvigovati našo tehnološko pripravljenost in posledično vplivati na povečanje zanimanja za tehnološko raven, pa naj si bo to za povsem zemeljske ali vesoljske aplikacije.
S svojimi projekti ste zelo prispevali k popularizaciji znanosti tako na naši Univerzi kot na splošno. Slovenska znanstvena fundacija vam je podelila tudi priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju leta 2020. Imate kakšen skrivni recept, morda nasvet za obstoječe in prihajajoče rodove raziskovalcev in znanstvenikov?
Vedno obstaja vrh ledene gore, večina pa plava pod gladino morja in ostaja očem prikrita. V teh ključnih trenutkih sem odigral svojo vlogo po svojih najboljših močeh in zato sem celotni ekipi in vsem vpletenim izjemno hvaležen.
Slovenija s svojimi predpisi sledi politiki Evropske unije o odprti znanosti. Pričakujemo lahko spremembe v povečani dostopnosti tako rezultatov kot samih podatkov raziskav ter s tem povečanje transparentnosti in ponovljivosti znanstvenoraziskovalnega dela. Kje na tej poti odpiranja znanosti in s tem spodbujanja k sodelovalni kulturi znanstvenoraziskovalne dejavnosti vidite največje prednosti?
Osebno gledano je to lahko dvorezen meč. Naše izkušnje pri odpiranju znanstvene aktivnosti pogosto povzročijo, da partnerji iz bogatejših evropskih držav zaradi zmožnosti pridobivanja finančnih sredstev hitreje »povzamejo« in »komercializirajo« tudi tuje znanstvenoraziskovalne dosežke. Za majhne in kapitalsko šibkejše države, kot je Slovenija, je to pogosto problem. Večkrat slišimo, kako visoke znanstvenoraziskovalne dosežke imamo v Sloveniji, po drugi strani pa je vprašanje, kaj imata od tega slovenska skupnost in industrija, ki s svojimi davki to financira. Res je, da smo lahko kot pri športu na te dosežke ponosni, pa vendar nam to ne bi smel biti cilj, saj samo znanstvenoraziskovalno delo ni zadosten pogoj za trajnostni razvoj države. Moramo se zavedati, da morajo rezultati mednarodnega sodelovanja generirati blaginjo, pri »odprti znanosti« pa dajemo rezultate kot osnovo za nadaljnjo komercializacijo močnejšim državam. V kolikor bi obstajal zaključen finančni ciklus v lastni državi, ima to promocijski smisel, v kolikor pa se v Sloveniji izvedejo zgolj raziskave, finančno gledano pa se cikel zaključi kje drugje, je to zame »sodobni fevdalizem«. Ko govorimo o odprti znanosti, bi morali razmišljati celovito in analizirati sleherne vplive na prihodnost naše družbe.
Ali ob pripravi na nov raziskovalni projekt že takoj na začetku pomislite tudi na promocijo svojega projekta oz. kdaj se izoblikuje strategija za komuniciranje o projektnih aktivnostih in katere odprtodostopne kanale uporabljate za to?
Pri pripravi novega projekta se že v osnovi same priprave projekta analizirajo zmožnosti promocije, pri tem se pogleda, kaj bomo lahko publicirali v znanstvenih revijah, kaj v strokovnih medijih in kaj v splošnih javnih medijih. Zaradi naše »majhnosti« pogosto prikrivamo rezultate znanstvenoraziskovalnega dela v javnih in strokovnih medijih, vse dokler nimamo ustrezno objavljenih znanstvenih rezultatov, saj znanstvene objave raziskovalcem vzamejo »mnogo več časa«. Splošni javni mediji (splet, radio, televizija …) kot tudi strokovni mediji so, v primerjavi z mednarodnimi znanstvenimi publikacijami, pri vrednotenju dela raziskovalcev v Sloveniji povsem »podcenjeni«, kar je »močno« zmotno in povzroča težave pri pripravi promocijske strategije projektov, saj je to delo ocenjeno kot samoumevno »pro bono«, po drugi strani pa doseže mnogo večji učinek v primerjavi z znanstvenimi publikacijami, ki jih bere le »peščica«. Na eni strani želimo povečati investicije v znanstvenoraziskovalno delo, ne cenimo pa ključnih korakov za javno promocijo tega dela. Torej zakaj bi potem javnost to sploh podpirala …
Vabimo vas, da o trenutnih izzivih, načrtih o prihodnosti, vse močnejši gospodarski komponenti v raziskovanju in veliko več, preberete v celotnem intervjuju v reviji UMniverzum.
